Od konflikta h Kompromisu: Oris odnosa med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji 1966–1991

Čas 2. svetovne vojne in dogodki neposredno po njej predstavljajo pomembno prelomnico v novejši zgodovini Cerkve na Slovenskem, tako glede na njen predvojni odnos do politične oblasti kot njen družbeni položaj. Katoliški tabor, razumljen kot »splet katoliških ustanov različnih področij«, je napad na Jugoslavijo s strani sil osi aprila 1941 dočakal kot dominantna politična in družbena sila. Izrazita protikomunistična usmerjenost vodstva ljubljanske škofije, na čelu s škofom dr. Gregorijem Rožmanom in njegovo medvojno angažiranje v protikomunističnem in protirevolucionarnem boju, je Cerkev na Slovenskem v odnosu do komunističnega režima postavila v položaj politične in ideološke opozicije, s katero je po maju 1945 stalinistična oblast nameravala radikalno obračunati. Vendar povojnega nasilja nad Cerkvijo ni mogoče pojasniti z ravnanjem zgolj enega (četudi najvplivnejšega) dela slovenske cerkvene hierarhije tekom okupacije. To nasilje se je, kakor ugotavlja dr. Anton Stres, »najavljalo in začelo prej, preden je sploh prišlo do usodnih razkolov in delitev«.