Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu

Ko je časnikar lista Novice v začetku vihravega stoletja ugotavljal, da parlament na Dunaju počenja samomor, je zgolj zapisal tisto, o čemer je razpravljalo vsako kavarniško omizje. Želeni parlament, velika pridobitev konstitucionalne dobe, je velikokrat pomenil veliko razočaranje ... Več kot stoletje kasneje, ko slovenskih poslancev ni več niti v dunajskem državnem zboru, niti v Narodni skupščini Kraljevine SHS/Jugoslavije, niti v federalnih in republiških skupščinah druge jugoslovanske države, se zdi, da dilema ostaja enaka. Parlament, ki si gaje večina prebivalstva v začetku devetdesetih let 20. stoletja iskreno želela, se je kmalu zatem znašel na repu zaupanja državljanov. Ljudje hočemo parlament, a nam ta naposled ne ustreza, saj je bojda le politični teater, demokratična dekoracija, prave odločitve, ki zadevajo državljane, pa se - podobno kot za časa habsburške monarhije - tako ali tako sklepajo za zaprtimi vrati, za izbranimi in ozkimi strankarskimi omizji.1 Parlament, ki na tem prostoru obstaja od sredine 19. stoletja, je tako precej časa preživel v pričakovanju napovedane (četudi redko zares verjetne) klinične smrti.2 Spodkopavale naj bi ga politične stranke, kar je že v dvajsetih letih 20. stoletja teoretsko izjemno odmevno utemeljil nemški ustavni pravnik Carl Schmitt.3 Parlamenti na kontinentu in zlasti v srednji Evropi so torej že kmalu po svojem rojstvu zašli v krizo, kiji ni videti konca, a so temu navkljub naposled vendarle (s prekinitvami, toda precej dolgo) (pre)živeli.