Za zapahi: prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945

Štiriletna okupacija večine slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne je obdobje, ko je policijski in sodni odvzem prostosti prebivalstvu Slovenije dosegel svojo največjo razsežnost. Odvzem prostosti je sodil med najbolj razširjene represivne ukrepe okupatorjev, posebej pri zatiranju slovenskega odporniškega gibanja. Zapori so tudi v vojnem času opravljali svojo funkcijo v zatiranju kriminalitete. Ta je v vojnem času sicer upadla, predvsem pa je postala za okupacijske oblasti manj nevarna. Zapori so se tako spremenili v prostore za številne v preiskovalnih postopkih, odkoder so jih pošiljali v koncentracijska in zbirna taborišča, v kraj izgona ali konfinacije.

Italijanski okupator, ki je zasedeni del slovenskega ozemlja oblikoval v Ljubljansko pokrajino in ga hitro priključil že 3. maja 1941 državnemu ozemlju Kraljevine Italije, je ohranil sodne institucije in kazensko pravosodje v dotedanji obliki, uvedel pa je lastne, ki so sodile v tistih primerih, ko je bila ena od vpletenih strani v postopku italijanska. Italija je, čeprav je pokrajino anektirala, še najbolj med vsemi tremi okupanti upoštevala predpise mednarodnega vojnega prava glede dopustnega ravnanja v okupirani deželi. Vzpostavila je lastno policijo, domačo pa deloma razpustila oziroma posameznike vključila kot pomožno policijo. Ni pa v pokrajino uvedla svojega kazenskega zakonika, niti sodišč, z izjemo vojaškega vojnega sodišča, ki je za pravno osnovo svojega delovanja imelo Mussolinijev odlok o uporabi določenih členov kazenskega zakonika in seznama kaznivih dejanj z dne 3. oktobra 1941. To sodišče je v v 21 mesecih svojega delovanja do dneva kapitulacije Italije obravnavalo okoli 13.000 oseb, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja.