Na dnu: Položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940

Leta 1852, natančneje 27. maja, je bil v habsburški monarhiji sprejet Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1852. Na Slovenskem je ta zakon, seveda s spremembami, veljal vse do 1. januarja 1930, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tako avstrijska kot kasnejša zakonodaja kraljevine sta se omejevali na represivne ukrepe, ki so bili usmerjeni na kazensko pravno zatiranje beraštva in potepuštva. Zaporne kazni, ki so grozile vsem, ujetim pri beračenju ali potepanju brez sredstev, sta dopolnjevala še odgon in oddaja v prisilno delavnico. Vsi ti ukrepi bi morali delovati zastraševalno in svarilno ter posledično odvrniti obubožane posameznike od izkoriščevalskega in neproduktivnega načina življenja. Vir: JAK