Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov

Potem ko so v zadnjem letu svetovne vojne z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani na Slovenskem v vsenarodnem okviru politično uveljavili ime Slovenije, je v slovenskem narodnem gibanju, ki ga je vzpodbudila Majniška deklaracija 30. maja 1917, nastopil čas neposrednih priprav na ustanovitev samostojne, zunaj habsburške monarhije oblikovane jugoslovanske države. Narodni svet je bil nadstrankarska organizacija politične pobude, utemeljen z namenom, da na podlagi majniške deklaracijske zahteve po državni osamosvojitvi habsburških Jugoslovanov (takrat še v okviru monarhije) izrazi voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in vzpostavitev neodvisne jugoslovanske državne skupnosti. Vodil ga je tedanji vodilni slovenski politik, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) dr. Anton Korošec. Slovenci so se na odhod iz monarhije pripravljali na različnih področjih – organizacijskem, propagandnem, gospodarskem in finančnem. Ob tem so oktobra 1918 v slovenski politiki javno obravnavali tudi vprašanje ureditve bodoče jugoslovanske države. VLS je zagovarjala avtonomistično ureditev in republikansko državo habsburških Jugoslovanov (njen državnopravni načrt je oblikoval Fran Šuklje), najvidnejši predstavniki liberalne Jugoslovanske demokratske stranke na čelu z njenim predsednikom dr. Ivanom Tavčarjem pa skupaj s Kraljevino Srbijo oblikovano unitaristično, centralistično in monarhistično jugoslovansko skupnost.