Slovenski begunci v taboriščih v Italiji : 1945-1949

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč domobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in pomorjeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kulturna, politična in prosvetna elita. V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji. Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili. Prav zaradi tega je težje ugotoviti, koliko Slovencev je pravzaprav povojna leta preživelo v taboriščih v Italiji. K manj natančnemu popisu taboriščnikov prispeva tudi dejstvo, da so Slovence, skupaj s pripadniki drugih narodov, ki so prišli iz Jugoslavije, praktično v vseh taboriščih v Italiji vodili skoraj izključno pod oznako 'Jugoslovani’, medtem ko so na Koroškem slovenske taboriščnike dosledno vodili po narodnosti. Le redko najdemo v dokumentih Unrre, organizacije, ki je nekaj časa skrbela za taborišča na Apeninskem polotoku, da bi bili Slovenci izrecno omenjeni. Še največ sreče imamo pri določanju števila taboriščnikov v osrednjem 'slovenskem taborišču’, v Serviglianu in kasneje v Senigaliji, če lahko tako poimenujemo taborišči, kjer se je zbrala največja skupina Slovencev. Tam si namreč lahko vsaj nekoliko pomagamo s poročili o volitvah v slovenske taboriščne odbore, z zaobljubo, ki so jo slovenski begunci v Italiji namenili Mariji, če se srečno vrnejo domov, in so jo podpisali skoraj vsi begunci, ali pa s posameznimi dopisi zavezniških uprav.