Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu

Popotnik, ki se odloči, da bo obiskal Kranj, se v mestu ne more izogniti srečanju s pesnikom dr. Francetom Prešernom. Naleti lahko na njegovo ulico, hišo, spominski gaj in grob, po ulicah, trgih in v javnih prostorih ga spremljajo pesnikovi portreti in kipi, opazi lahko ustanove, ki se dičijo s pesnikovim imenom. Še bolj je pesniku izpostavljen turist, ki Kranj obišče za kulturni praznik, ko je v mestu organiziran Prešernov smenj. Tega dne lahko po mestu prisluhne recitacijam pesmi, brezplačno lahko obišče mestne muzeje, srečati utegne predstavnike oblasti, ki pred pesnikov grob hitijo polagat vence, naleti pa lahko celo na samega ≫Prešerna≪, ki se sprehaja po mestu. Kljub temu lahko obiskovalec, po možnosti pokrit s pravkar kupljenim kartonastim cilindrom, opazi tudi, da vse dogajanje ni zgolj in samo kulturne narave. Nasprotno: zdi se, da se – četudi je na vsakem koraku mogoče poslušati pogovore o kulturi in Prešernu – stari del Kranja ob osmem februarju bolj kot ne preobrazi v velikansko stojnico, kjer se na številne inovativne načine trži in prodaja pesnikovo življenje ter delo. Ne bomo pretiravali, če trdimo, da je Prešeren postal kranjska in tudi slovenska blagovna znamka, ki kljub poskusom uveljavljanja nekaterih novih vsebin ostaja kulturni simbol par excellence, zato se ga splača tržiti. Morda se ob tem zastavijo vprašanja: kdaj se je pravzaprav začela komodifikacija Prešerna? Je kdaj obstajal čas, ko je bil pesnik v javnosti obravnavan ne kot blago ali oddaljena kulturna veličina, ampak kot običajni smrtnik z napakami, ki je pisal izjemne pesmi? Zakaj danes na Prešerna gledamo tako, kot pač gledamo, in zakaj z njim ravnamo tako, kot pač ravnamo?